V čast času katerega nisem poznal!

Digitalna doba. Sedanjost in hkrati preteklost. Živeti večno ni več problem, potrebuješ zgolj računalnik (sem spadajo tudi vse ostale igračke, preko katerih se lahko udejstvujemo na spletu), dostop do svetovnega spleta in že lahko svoje življenje pretočimo (naložimo) v večnost. No, vsaj do trenutka, ko nam zbrišejo stran zaradi zabasanosti serverja ali neplačila domene, etc… Pa to ni pomembno. Imamo možnost, da živimo večno, pa čeprav samo tistih nekaj kilo, mega, tera… bajtov. Pa ni res. To so zgolj spomini na doživete trenutke.

In medtem, ko to berete, se je v realnosti zgodilo že marsikaj novega in tudi tale zapis ne odraža sedanjosti, ampak preteklost. Morda bi lahko rekli, da odraža sedanjost posameznika, na splošno pa predstavlja zgodovino in je del mojega virtualnega življenja. Tistega, ki bo obstajalo še nekaj časa po mojem dejanskem prehodu na drug nivo

Zakaj tako napletanje? Če obstaja virtualno življenje, potem mora obstajati tudi virtualna smrt. Je res, ja. In če smo Slovenci med vodilnimi v samomorilnosti, potem bi lahko ta vzorec prenesli tudi v svetovni splet. Kdo ve, morda smo ga že. Vsaj če v razmišljanje vključim izjave različnih osebkov. Saj jih vsi poznate. To so tisti, ki si bodo, ali pa so si že ukinili enega od spletnih računov, morda pa tudi vse. In v čem je fora? Iskanje pozornosti? Se mi zdi, da ja. Spet izhajam iz izjav teh istih razločnih osebkov. Nekateri so to poimenovili virtualni samomor.

In kaj je kul pri takem samomoru?

1.) Ljudje se ukvarjajo s teboj in hkrati se lahko o tem s tabo pogovorijo. Prednost pred realnim samomorom

2.) Tvoja popularnost za kakšni dve sekundi naraste

3.) Če se ti ne dopade na drugi strani, lahko brez oklevanja ponovno oživiš in vse je tako kot prej.

Včasih se pohecam, da so eni pred leti imeli razcepljeno osebnost, danes pa imajo FB profil A tako to je. Če papir prenese vse, potem splet prenese še več. Z nekaj kliki si lahko ustvarimo popolnoma novo življenje in če nam postane dolgčas, ga enostavno ukinemo. In čez čas nas spet zamika, da bi preverili kaj se dogaja z našimi starimi življenji (spet izjave različnih osebkov). Brez potrebe je slaba volja in sekirancija, če smo pozabili svoje uporabniško ime ali geslo. Vsi ponudniki virtualnega življenja imajo namreč varovalko – varnostno vprašanje. Samo vnesete vaš elektronski naslov in v nekaj sekundah prejmete uporabniško ime in novo geslo. Čisto preprosto. Spet ste živi. Juhuhu

In kakšna je bila korist Vašega virtualnega samomora?

Tudi sam sem že večkrat razmišljal o tem, da zaprem oziroma ukinem vse svoje račune pri različnih ponudnikih (zaradi pomanjkanja časa, ki bi mi dopuščalo tako udejstvovanje – vem, neumno razmišljanje ). In po pravici povedano, nimam jajc za to. Zakaj? Ker nočem biti taka pička, da bom iznenada spet virtualno zaživel, ko se mi bo zljubilo.

Če sem mrtev, potem me ni. Za vekov veke amen!

Vsak dan bolj sem izpostavljen korupciji o kateri berem, tako lahko potrdim, da upravičujemo svoje mesto na lestvici koruptivnih. Za nameček pa vsak dan znova izvem za kakšne nevladne agencije, ki imajo očitno preveč pooblastil, a nobenih pristojnosti, da lahko perejo davkoplačevalski denar. Zakaj je potrebno vzdrževati v nekaj kar že leta in leta ne služi ničemur in je že zamenjano z novim?

Medtem pa se nam (Evropejcem) Američani posmehujejo in našim varčevalnim ukrepom. Menda slovito poročilo iz leta 2010, katerega so se držali kot pijanec plota, napačno, saj ne zajema petih večjih držav, med njimi tudi Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. Da je vse to prišlo na površje, je kriv 28-letni študent, ki je tekom svoje naloge na fakulteti prišel do originalne excelove datoteke (uporabljene v poročilu) in takoj ugotovil napako.

Po mnenju avtorjev zgoraj omenjenega poročila so podatki res napačni, a rezultati naj bi bili pravilni!? To je približno tako kot bi trdil, da je 1+1=3. No, saj je, samo še 1 prištejemo in smo tam. Pa še to samo zaradi tega, ker so nam tako rekli, da je res. Kaj pa če ni? Kaj pa, če je že osnovna enačba resnična? Brezzvezna ugibanja!

V Evropi pa se medtem zbiramo na ulicah in slavimo varčevalne ukrepe, na nekaterih prirejamo tudi kresovanja. Očitno Američani le niso tako globoko v k**** kot nas nekateri želijo prepričati. In poraja se mi novo vprašanje, koliko je ta recesija sploh potrebna? In spet sem na začetku.

Ugašam TV, da se izognem vsakodnevnim natolcavanjem in pumpanjem o recesiji. Saj razmišljamo samo še o tem (sklep po družbi v kateri se gibljem. Res pa, da po šihtu nimam kej dosti časa srat ga naokrog, je treba uredit druge stvari).

Danes sem imel tudi zelo zanimiv pogovor s šefico. Vprašala me je kako se mi zdi stanje in delo v naši firmi glede na prejšnjega delodajalca? Postregel sem ji z enakim odgovorom kot pred petimi leti, ko sem prišel na razgovor za službo. A njeno besedičenje je bilo danes popolnoma drugačno od tistega takrat. Sledilo je spoznanje, da je tudi ta firma prišla v tisto fazo, za katero so trdili, da nikoli ne pride. Šit! To, je pa tisto v kar sem stopil. A še naprej ostajam pošten in priden delavec, in se mi bo že kje poznalo.

In zato se vsako jutro zbujam na:

Vsaj tako sem slišal. Menda je to krožilo včeraj po spletu. No, včeraj sem bil odsoten, danes pa tega nisem našel. Pa tudi iskal nisem predolgo. Našel sem zgolj dva članka na temo organizacije, a to je problem ljudstva, ki se pač odreče poslušanju predskupine, na koncu pa potegne ta kratko in koncert posluša zunaj. Pa ne bi o tem kdo je zamujal in kdo ne, pač pa o tem, da smo Slovenci večni kritiki in ciniki, ki nas le redkokdaj kaj navduši.

Kadarkoli se pojavim na kakšnem velikem koncertu naslednji dan berem o slabi akustiki tega istega koncerta. Iskreno se opravičujem za slabšanje akustike, ki ga povzročam s svojim igranjem zračne kitare in mojim preglasnim popevanjem, saj očitno preglašam še tako glasno ozvočenje in s tem povzročim ogromno problemov. Samo upam lahko, da mi bodo vsi prisotni na torkovem koncertu lahko oprostili za to. Opravičujem se tudi, če je moje skakanje v zrak povzročilo kakršen koli potres kjerkoli na svetu. V bodoče se bom skušal izogniti takim dogodkom, NOT!

Če že greš v Stožice na koncert se moraš zavedat ene stvari: akustika je zanič!!!!! Mislim, da so to ugotovili kaj kmalu po tehničnem pregledu in če greš gledat Rammstein-e potem lahko pričakuješ ogromno ognja in pokanja. In kaj se zgodi kadar grmi in se bliska? Lahko pride do motenj v električni napeljavi. Da-a!

Najlažje pa je spljuvat dogodek. To bi lahko storil tudi sam, saj je bilo malo morje drugih napak, pa mi to vseeno ni pokvarilo večera. Ne, še boljše! Ker sem vse te napakice sprejel kot nekaj kar se mora zgodit, sem nato prejel še eno kratko masažico, zastonj HLADNO pivo (ja, takega, ki so ga točili na parterju in ne tistega iz avle), obljubo po še enem pivu ter e-mail naslov prijetne mladenke. In če bi se pritoževal glede vsega tega, potem bi bil tudi moj torkov večer gnil in bi lahko domov odšel zagrenjen.

A spomini so bili ustvarjeni in se jih ne da kar tako izbrisat. In tudi dejstvo, da sem si vratne mišice pretegnil že pri prvem komadu, mi ni preprečilo nadaljne telovadbe v smislu slemanja, skakanja in petja na ves glas. Prava živalska sprostitev!

Če pa slučajno še kdo ni ujel kako fantastično smo se imeli, pa si to lahko ogleda tukaj

ogrevanje

feuer frei

Več posnetkov pa sledi, ko jih uredim…

Denis Avdić je z nami že kar nekaj časa. Najprej mi je bil še kar kul, je prinesel nekaj svežine in vse njegove fore so bile dobro opažene. Za njim ali pa ob njem seveda njegova ekipa, ki mi pomaga pri vsem tem. Nekaj štosov je bilo celo tako zabavnih, da so bili neverjetni in za nobeno foro ni bil zvlečen na sodišče, ali pa tega vsaj niso obešali ne veliki zvon. Novim in norim idejam kako zabavati svojo publiko je nadgradil še s stand up-om, po novem pa ima tudi televizijsko oddajo.

No, tukaj se začne. Prejšnji četrtek sem ujel delček njegovega šova. Razočaranje! Kje je kaj novega? Vem, da ni lahko zabavati občinstva, a tak je šovbiznis. Drugje po svetu imaš vsaj tako veliko državo (turnejo), da lahko mineta tudi dve leti preden se vrneš v isti kraj. In takrat imaš kaj novega za ponudit. Žal je Slovenija premajhna, in zato moraš dati veliko več od sebe. Pa ne bom kritiziral šova, ker me pač ne zanima. Bolj me je razočaral na radiu.

Danes zjutraj so objavili tale prank call. Daleč od tega, da bi bil prank! Celoten pogovor deluje tako umetno in prisiljeno, da mi sploh ni bil zabaven. Na njihovi strani pa je priliman še tale link do podobnega klica, ki pa je bil objavljel malo pred njihovim. Ja, novi plagiat!

Očitno je vsem zadolženim za Denis Avdić Show zmanjkalo idej in se poslužujejo evrovizijskega pristopa. V meni pa so prebudili rahel dvom tudi o vseh prejšnih (zgoraj omenjenih) podvigih. V tem trenutku bi verjel tudi to, da so bili vsi šaljivi klici zrežirani. In če je temu tako, potem hvala lepa za sodelovanje in nikdar več na snidenje, ali pa poslušanje.

Najbrž ste opazili najnovejši nebesni pojav nad Slovenijo. Ja, že cel teden nas greje sonček Pa ne bom pisal o tem. Danes sem hotel dodati še fotoblog o nadaljevanju a je to! gradbeništva, pa nekako ni pravi trenutek. Morda jutri, ali pa nikoli. Ni pomembno. Sem se pa ta teden veliko več gibal zunaj in uspel narediti veliko več kot sem pričakoval. Tako je sledilo že prej omenjeno gradbeništvo, miceno malo je dobilo peskovnik in bicikl, pospravili smo večino nesnage, ki jo je za seboj pustila babica Zima, pripravil sem jeklenega konjička na novo sezono ter spil tri pive. Ja, samo toliko

And I feel good about it!

Danes je vsekakor sledilo kurjenje lesenih odpadkov (vej in dračja; tisto kar ni primerno za ogrevanje, žarčkanje, …). Kdo pravi, da svež les ne gori? Če je dovolj dober za gozdne požare, potem je dovolj dober tudi za nas. S temi besedami sem pospremil kup vejevja v širne višave. A vse ima svoj davek, pravijo. Vetroven trenutek je vsekakor vzel svoje. Vzel je del statusnega simbola, ja, vzel mi je brado! WTF moment!? Ne bom izgubljal preveč besed, ker se še nisem čisto sprijaznil s svojo izgubo. Tako je očitno moralo biti in drugače ni šlo. Veter je zapihal in poslal v mojo smer žgoč plamen z vso njegovo vročino. Najprej sem mislil, da sem osmodil samo nekaj dlak po rokah, šele kasneje sem se zavedal, da je moja bradatost dejansko zlepljena v veliko gmoto. Reševal sem kar se je rešiti dalo, a vseeno sem jo moral skrajšati za več kot polovico. Srečo imam, da ni bilo še hujše, saj bi lahko zelo hitro dobil še kakšne opekline.

In zakaj je moja brada tako pomembna? Saj ni. Nosim jo že več kot desetletje, redno vsak dan, in do sedaj je še nisem obril. Danes se je zelo skrajšala in pogrešal jo bom, saj me je velikokrat rešila iz zagate. Ja, imeti brado je super, še posebej, če je malo daljša. Veste koliko juh, omak, golažev in testenin je že prestregla? Vse tisto kar bi drugače končalo na mojih srajcah, puloverjih ali hlačah. Tako pa se je vse to ujelo v brado in čisto malo je bilo potrebno, da sem jo očistil. Zdaj pa tega udobja ne bo.

In zakaj je še bila dobra? Pustil sem si jo zato, da ne bi izgledal več tako mlad, puncam pa je bilo všeč, ker sem deloval bolj nevaren. Seveda je bila obvezna kombinacija z črnimi oblačili in podobnim vzdušjem \,,/ Zraven take bradice pa še bend ali dva in imamo zmagovito kombinacijo. Imamo, za odganjanje vsega kar leze in gre, saj sem bil po koncertih preveč utrujen za komunikacijo in mi je pasala samo še postelja. Drugi pa so morda mislili, da sem doživel xxx (vstavi po mili volji) in sem nad vsemi ter predober za pogovor z njimi. Nič ne de, vsaj mir sem imel. A po njej sem bil prepoznaven, saj sem se večkrat pogovarjal s kom, ki je zame že slišal in mi puhal na dušo kako kul oseba sem. Ja, ja, je že dobro. In še danes poslušam marsikaj na to temo. A kje ste bili, ko smo vas potrebovali? Zakaj niste bili pod odrom? Ej, stari. Ne zamerit, ampak takrat sploh nisem vedel, da obstajate. Ja, ja, je že dobro, gremo naprej.

Morda se mi tudi zdaj katera nasmehne zaradi moje bradice. No, če se, potem kul, če pa ne, pa tudi prav. Samo pazite se me, če se začnem spet v črno oblačit in godrnjat sam pri sebi

In tako končujem tale dan. Veselim se jutrišnjega in prihajajočega vikenda. Če se več ne javim, Vam želim, da bi ga preživeli čim lepše, čim bolj umirjeno in sproščujoče.

Kakšno gradbeništvo? Varianta a je to! O takem gradbeništvu sem v šoli veliko poslušal. Gre za nekakšno “podgursko” gradbeništvo, ki aplicira na kraje pod Gorjanci. To se zgodi takrat, ko se delavci zberejo iz vseh vetrov, vsak prinese nekaj malega znanja in potrebno je ogromno tekočega poguma (beri alkohola), da se sploh lahko začne graditi. Za vse potrebne papirje so že vsi slišali, a dokler sta si s sosedom v redu, potem ni skrbi.

Take zgodbice so nam zelo popestrile pouk in, ko nam je bila podana še strokovna razlaga zakaj se tako ne sme graditi, smo tudi sami postali največji strokovnjaki na tem področju. Saj veste, kdor zna zna, kdor pa ne, pa poučuje. Kmalu sem vse to svoje znanje začel deliti na vsaki lokalni delavski akciji. Malo zato, ker sem poskušal vse zbrane zabavati, malo pa zato, da bi se v bodoče lahko kakšni akciji izognil. Slednje niti ni vžgalo. Ampak vedno je bilo zabavno. Najlažje se je norca delat iz sebe in svojega foha. No, danes ko poslušam o raznih gradbenih baronih in njihovem početju, me še vedno zamika, da bi se pošalil na ta račun, a me vsi dajejo v isti koš. Ljudem to ni več zabavno.

Samo za informacijo: Nikoli nisem spoznal ali pa sodeloval s katerim od obtoženih gradbenih baronov, če pa še kateri pride na zatožno klop, bom pa takrat videl  

Zadnja leta sem se s tem istim odgovorom zagovarjal vsepovsod, a dostikrat naletel na gluha ušesa. Vedno sem branil svojo stroko in stal za svojim delom. A gradbeništvo je pokvarjeno. Od malega do tavelikega človeka. Res je, da mali človek nima dosti besede ali izbire. No, vedno je izbira, ali boš imel službo ali pa ne. In kakor pravijo, pri vseh je enako. To je sicer deloma resnično, a slej kot prej se tudi tadobri in tapošteni usmradijo. Pa dovolj o tem, nočem danes pisati očitnega.

Tale sestavek sem zložil v glavi med samim delom, a je trajalo kar nekaj dni oziroma tednov, da je ugledal luč sveta. V čem je stvar? Voda je vir življenja. Letos nam je je narava že ogromno naklonila, v obliki snega seveda In ker smo že lani imeli ogromno težav s sušo in kako v vročih poletnih večerih/jutrih zalivati vrt, sta moja starša kupila dve kubični cisterni. Prej smo vodo iz strehe lovili v sode in druge posode, po novem pa bomo imeli deževnico v cisternah. COOL, a ne?

Tako sva tistega dne, z očetom, pripravila vse potrebno in se lotila vgradnje prve cisterne. Tukaj pride v igro A je to! gradbeništvo. Saj veste, da imate okoli hiše vedno dovolj nekega starega materiala, ki je popolnoma uporaben za marsikaj in zato ni potrebe, da bi kupovali novega ali pa vsaj pravega materiala. Tako kot smo včasih namesto armature vgrajevali kamne v škarpe in temeljne plošče, nato pa se čudili, ko je vse skupaj pokalo in se pogrezalo. In tako sva zbrala par lesenih tramov, ki so ležali naokoli, nanosila stare vrtne robnike in ostanke betonskih tlakovcev, za povrh vsega, pa sva se spomnila, da imamo še nekaj peska, kar bo zagotovo prav prišlo. Oče je sicer hotel, da pesek nosim lopato za lopato, sam pa sem ga raje najprej nametal na samokolnico, da ga ne bi slučajno zmanjkalo. Brihta, ni kaj

Po dveh urah in nešteto kombinacijah sva le uspešno postavila to čudo od cisterne za deževnico. Seveda je vsa vgradna garnitura narejena po meri Ali je to res A je to! gradbeništvo, pa lahko presodite sami.

Druga cisterna še kar čaka, jaz pa se tudi veselim novega podviga, ker ta bo še bolj zanimiv

Že pred časom sem spisal hvalospev o kadilki. Od takrat jo velikokrat srečam, včasih tudi iz oči v oči. Zadnje čase se mi je začela nasmihat. Saj ji poskušam vrniti nasmeh, a me ponavadi preseneti ravno takrat, ko imam polna usta. Vsi moji poskusi nekripi nasmeška zvodenijo in najbrž bolj spominjam na kakšnega psihopata, ali pa vsaj Steve-a. Saj ne, da je z njim kaj narobe, a vsakič, ko ga vidim se nasmejem, tudi pri njegovih resnih vlogah.

In tako vse skupaj izpade bolj klavrno. Nato pa se še nekaj časa žrem, ker ne morem biti bolj normalen. Ja, rad bi jo spoznal, se ji približal. Spet po drugi strani se nočem vmešavat v katerikoli zelnik – vem, da ga ima. Pa me vedno znova preseneti in počasi izgubljam razsodnost kadar sem v njeni bližini. Takrat se počutim kot mali šolarček, ki bi sošolki rad rekel, da jo ima rad, a mu ne gre z jezika. Roke se mi začno potiti, cmok v grlu in blebetanje, ki mu ni konca. Kaj pa vem, morda je to zgolj naravni refleks v upanju, da mi zapre usta jeah, I wish!

Danes ni bilo popolnoma nič drugače kot prejšnje dni. Veselo sem popadel svoj burek, ko sem jo uzrl. Jebemti, prepozno! Žvečim tisto napol hladno gumijsto testo in ga nikakor ne morem spraviti po grlu. Še malo, še malo, še malo in nato “Dober tek.” Pi***! in težko pogoltnem kar imam v ustih, samo zato, da sem ji v doglednem času lahko odvrnil Hvala, še preden so se vrata za njo zaprla. S sodelavcem izmenjava še par besed iz katerih tudi on sklepa, da so bile dobre želje namenjene meni. Juhuhuhuhhuhuhuhhuhu. In kaj zdaj?

Če sem že neštetokrat blatil vsa socialna omrežja, je to danes prišlo še kako prav. Samo tri minutke na FB-ju in že sem imel njeno ime. Sledilo je presenečenje. Tale gospodična pa ni kar tako, je javna osebnost. Seveda sem na YT hitro preposlušal nekaj njenih komadov in bil sem zadovoljen. Človek nikoli ne ve kakšni čudaki se potikajo po medmrežju. Ja, jaz že vem, ker pašem tja zraven No, pa sej je ne bom zalezoval, le hudomušno se bom lahko nasmehnil kadar se bosta najina pogleda srečala. Končno je njen lep obraz dobil ime.

Nezavedno sem postal vedeževalec. Tako vsaj mislijo naši vodilni možje, ki so sprejeli odločitev, da lahko take dogodke predvidim. V čem je stvar? Morda boste nekateri pritegnili zraven, drugi ubrali kontra, preostali pa zgolj zamahnili z roko, ‘češ kaj se pa ta spet pizdi. Pa se ne! Samo ne morem pozabit.

Prejšnji teden sem preko elektronske pošte prejel obvestilo kako se, po novem, odjavi otroka iz vrtca. To je za tiste dni kadar zboli ali pa ga enostavno pač ne bo. Tole so si pa super zastavili, sem si rekel. Nič več staromodnega obveščanja s klicanjem v vrtec. Kdo pa še ima viška tistih dolgih trideset sekund v svojem kratkem življenju? Ne, živimo v novi dobi, kjer, če nimaš računalnika, nimaš prihodnosti, in tisti brez mobilnega telefona bodo pozabljeni. Tako sem na voljo dobil dva postopka odjave (prijave) otrokove prisotnosti v vrtcu. Eno je pošiljanje SMS-a, kjer me je minilo, da bi sploh prebral navodila, ker vsebujejo popolnoma preveč informacij. Vseeno sem se lotil branja in ugotovil, da je temu res tako. Druga možnost pa je preko spleta. Poslali so mi uporabniško ime in geslo ter seveda povezavo do spletne strani oziroma web vrtca.

Ok, super. Uporaba preko spleta bo super, nič komplicirana, nobenih sitnosti. Oh, kako sem se zmotil.

Čez praznike je miceno malo zbolelo. Kot vesten starš sem najprej zdravil otroka in se šele včeraj proti večeru ukvarjal s tem, ali gre danes v vrtec ali ne. Po tehtnem premisleku, da je boljše otroka popolnoma pozdraviti kot pa ga, napol bolnega, poslati nazaj v družbo, sem sklenil, da vendarle miceno malo danes ostane doma. Sedel sem za računalnik, ga zagnal, zagnal brskalnik in se prijavil v web vrtec. Med okvirčki iščem pravilno rešitev in ko najdem ustrezen datum kliknem nanj. Nič se ne zgodi. Istemu okvirčku namenim še ne klik in šele takrat ugotovim, da je drugačne barve kot vsi ostali. Kaj za vraga. Odjava – ni mogoča. Jebemti! In potem berem.

“Po sklepu občine lahko otroka odjavite vsaj dan pred odsotnostjo do 9h” je pisalo na vrhu ekrana. Nato se je začelo raziskovanje. Par klikov stran, je bila objavljena povezava do tega sklepa. Naj samo na kratko povzamem sklep.

Odjava otroka za današnji dan bi bila možna le, če bi ga odjavil že v petek, pred deveto uro zjutraj. Ja, takrat sem že vedel, da bo otrok v soboto popoldan zbolel in ga po praznikih ne bo v vrtec. Got it, po novem sem vedeževalec. In skladno s tem Vam lahko, po želji, napovem prihodnost. Naj tukaj dodam še to, da sem šele na začetku kariere in se zna zgoditi, da bo včasih tudi kakšen kiks. Drugače pa sem popolnoma pošten in zaupanja vreden vedeževalec. Ja, imam celo občinski sklep, ki potrjuje mojo usposobljenost. Dobrodošli pa tudi prostovoljni prispevki!

Že več kot mesec dni nisem napisal ničesar. No, vsaj ne nekaj kar bi bilo vredno branja. Zakaj? Nimam volje za karkoli. To je najslabše. V tem času sem imel idej za vsaj 25 dobrih zapisov, pa jih nikakor nisem mogel spraviti na ekran. Ni šlo. Ni bilo motivacije. Tudi danes je tako. Resnično se matram, da tole skupaj sklamfam, da si vsaj malo olajšam dušo.

Hočem pobegniti!

Hočem boljši svet zase in ne za kogarkoli drugega!

Ja, egoist sem, a ne morem se vedno razdajati za druge, sebe pa zanemarjati. Ko bom potešil svoje potrebe, se bom spet razdajal samo za druge. Preveč vsega se je nabralo. V meni divjajo vojne, viharji in vse ostalo sranje, ki ga ne morem spraviti ven. Ujet sem v tisti neumni moment, ko bi se moral odločiti sebi v prid, pa se mi ne zdi vredno potruditi. Ne vem, ali sem se samo malce ustavi, ali pa sem puško vrgel tako daleč v kislino, da je ne bo nihče več sestavil. Vem, nakladam! Za to se Vam opravičujem.

Nočem jadikovati, a končno razumem kako hitro se lahko človek spremeni v odvisnika. To je stanje, ko enostavno potrebuješ nekaj kar te bo gnalo naprej. In potem pride napačna odvisnost. Ta te potegne vase in ne spusti ven. S tem ne dobiš ničesar dobrega. S tem postaneš odvisnik – v najslabšem možnem pomenu.

Pa se borim, da ne bi podlegel takim neumnim skušnjavam. Trudim se biti boljši, pa ne uspeva. Manjkajo mi tiste male zmage življenja. Saj veste, da naprimer odpreš kozarec kislih kumaric v eni potezi, ne pa da porabiš ogromno časa in te na koncu mine, da bi jih sploh še jedel.

Tako je pri meni zadnjih nekaj tednov. Nisem zadovoljen s svojim življenjem. Bolj kot si ga poskušam prilagajati, ga spreminjati, bolj ima svojo trmo in zavrača vse kar je mojega. Saj vem, ni smisla v tem. In zato sem tukaj kjer sem.

Ne želim Vas vsakodnevno moriti s svojimi (morda navideznimi) problemi, ker vem, da imate svojih preveč, zato tudi ne objavljam. Zato tudi ne berem. Zadnji mesec so šli vsi zapisi mimo mene, morda je bil kakšen, ki sem ga nevede prebral, in občutek imam, da bo šel še marsikateri. Tudi od blogerjev, ki jih sicer redno prebiram in spoštujem.

Ujet sem v tistem trenutku, ko imaš nočno moro, a se ne moreš zbuditi. Totalna paraliza!

In potem me miceno malo vpraša: “Očka, kaj je?” “Žalosten sem,” odvrnem. “Zakaj?” Malo pomislim, da ne bom izrekel laži: “Zaradi sebe.” “Zakaj” In potem nimam smiselnega in resničnega odgovora. Še vedno se nočem zlagati: “Tega ne moreš razumeti in jaz ti tega ne morem razložiti. Morda kdaj drugič.” Nato se miceno malo zazre v krožnik, prime za glavo in reče: “Ojoj. Očka je žalosten. Ojoj.” Nato pa nadaljuje s hranjenjem. se mi zdi, da tako malemu otroku veliko lažje razložim kakšno stvar in da jo kapira veliko bolje kot marsikateri odrasli.

Oziram se po zadnjih treh mesecih in ugotavljam, da sem kaznovan za vsako pozitivno stvar ali misel, ki sem jo storil oziroma izrekel (mislil). Danes pa mora vse to ven, če ne se bo zakopalo še globje, kar bi lahko predstavljalo velik problem, čle bi se kadarkoli dokpal do orožja. Ne, to ni grožnja, to je zgolj grozna misel.

Še enkrat se Vam opravičujem za tole objavo, a svinjarija mora iz mene, drugače me bo ubila! Hvala za Vaše razumevanje in potrpljenje. Upam, da kmalu sledi kak bolj optimističen post….